Dobrna (Lokovina)

Dvorec v Dobrni je dal leta 1774 zgraditi Franc Ksaver Avguštin baron Dienersperg (1742–1814), ki je potreboval nov dom, po tem ko je bil dve leti poprej primoran zapustiti dotrajan srednjeveški grad. Dvorec stoji na vzpetini v dolini pod gričem Lokovina, na katerem je stal njegov srednjeveški predhodnik, po katerem je podedoval ime Neuhaus. Današnja pravokotna tlorisna zasnova s poligonalnima stolpoma je rezultat prezidav v drugi polovici 19. stoletja ali celo na začetku 20. stoletja. Prvotno je bil dvorec zasnovan kot preprosta sedem osna, v prednjem delu enonadstropna stavba z mansardno streho in zadnjim pritličnim delom. Ob poznejših prezidavah je bil v zadnjem delu podaljšana z dvema traktoma, med katerima je v nadstropju poznejši zastekljen balkon, in povišana na višino starejšega prednjega dela. Ob stolpih sta bili v prvem nadstropju dodani terasi. Vsa površina je krita z mansardno streho, le trakta imata dvokapnico in se zaključujeta z neobaročnima zatrepoma. K prvotnemu kamnitemu poznobaročnemu portalu je bil s prezidavami dodan lesen altan. Pred vhodom v dvorec je park. Svoj čas je bila v dvorcu urejena tudi kapela, ki je bila desakralizirana kmalu po 2. svetovni vojni.

Od posesti dvorca Dobrna je bilo leta 1847 izločeno zdravilišče, ki je v zameno za 80.000 goldinarjev, skupaj z nekaterimi drugimi posestmi, prešlo v last Johanna grofa Hoyosa. Že nekaj let pozneje pa so Dienerspergi za 86.000 goldinarjev prodali še dvorec. Morda je prav novi lastnik, nekdanji prvi minister Franc Anton grof Kolowrat-Liebsteinský (1778–1861), pričel s prezidavo dvorca, mogoče pa je do nekaterih posegov v arhitekturo prišlo šele v času njegovih naslednikov, saj se je lastništvo dvorca hitro menjalo. Po grofu Kolowrat-Liebsteinskemu, ki je umrl leta 1861, so si lastniki sledili v naslednjem vrstnem redu: Janez pl. Resinger (do 1868), Adolf pl. Leyritz (do 1882), Adolf Kogen (do 1887), Adolf Dubsky (do 1890) in Johann Frohner (do 1916). Zatem je dvorec kupil velenjski podjetnik Herman Goll (1874–1939), po katerem je Dobrno podedovala njegova hčerka Irmina, poročena Komposch; njen soprog je bil v času nacistične okupacije župan občine Dobrna. Po 2. svetovni vojni je v grajski stavbi delovalo zavetišče za vojne sirote, ki se je leta 1947 preimenovalo v Mladinski dom Mihe Pinterja, v 90. letih pa v Zavod za usposabljanje in varstvo Dobrna – danes je to Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna, ki deluje na drugi lokaciji, medtem ko je opuščeni dvorec v lasti in upravi občine.

Grajsko stavbo je 25. decembra 1959 zajel požar, pri čemer je največ škode utrpela mansardna streha, ki je bila leto pozneje obnovljena po vzoru prvotnega izgleda. V sedemdesetih letih 20. stoletja je bil na dvorcu nadzidan balkon na dvoriščni strani objekta.

O opremi dvorca Dobrna v času Dienerspergov ni veliko znanega. Svojo opremo, vključno s portretno galerijo, so po vsej verjetnosti ob prodaji dvorca prenesli v Gradec, kamor so se preselili leta 1834, potem delno na Dunaj, pozneje v Ormož in nazadnje na Kog, kjer se je končala zgodba njihovih potomcev. V lasti potomcev Dienerspergov se je ohranila zbirka 39 portretov iz časa med koncem 16. in prvo polovico 19. stoletja, ki je z odkupom leta 1934 prešla v Narodni muzej v Ljubljani (Narodni muzej Slovenije). Večino teh slik danes hrani Narodna galerija v Ljubljani, manjši delež je ostal v Narodnem muzeju, nekaj slik, ki so ostale na Kogu, pa je bilo po 2. svetovni vojni izgubljenih. Johann Frohner je imel v dvorcu zbirko umetnin, ki jo je  skupaj z dvorcem prodal Hermanu Gollu.

Goll je dal po nakupu dvorca nakupu zbirko pregledati in oceniti strokovnjakom z dunajskega Dorotheuma, saj je nameraval večji del umetnin prodati . France Stele, ki je leta prodajo poskušal preprečiti in se zavzemal, da bi umetnine ostale v Jugoslaviji, je leta 1920 pripravil seznam kvalitetnejših del, ki je edini podrobnejši vir o zbirki. V njej so po Steletovem popisu sodeč  prevladovala dela avstroogrskih umetnikov 19. stoletja in dela italijanske šole  17. stoletja, med kvalitetnejšimi umetninami so bili trije gotski reliefi, signirana in datirana karikatura Napoleona (Fisher, 1803), tri miniature z alegorijami miru iz let 1812, 1813 in 1814, slika Doječe Marije (Maria lactans) s sv. Janezom Krstnikom,  ki povsem ustreza sliki, ki jo danes hranijo v Pokrajinskem muzeju Celje. Stele jih je v nakup priporočal Narodnemu muzeju, portret Willhelma Tegetthoffa, delo Antona Romaka, pa Zgodovinskemu društvu v Mariboru. France Mesesnel je leta 1940 poročal, da je v biljardni sobi dvorca nekdaj visela slika Luce Giordana z motivom Jakoba in Ezava, ki je bila 1932 poslana v Narodni muzej, a je njeno nahajališče danes prav tako neznano.

Stele ob svojem obisku dvorca ni omenil grajske kapele, v kateri je stal (delni) ponaredek gotskega krilnega oltarja, ki je po 2. svetovni vojni prešel v župnijsko last. Krilni oltar, ki je produkt 19. stoletja ima utopični napis, ki priča o tem, da sta njegova avtorja Albrecht Dürer in Anton iz Wormsa – oltar je bil najprej naprodaj na Dunaju leta 1880, kjer ga je kupil Jos Rappaport, od njega pa 1889 Johann Frohner za svojo posest na Madžarskem. Oltar je bil v Dobrno najverjetneje prenesen med letoma 1890 in 1916. Medtem ko sam oltar nima posebne vrednosti, so nanj pritrjene dragocene lesene table s podobami svetnikov (sv. Peter, sv. Pavel, sv. Janez Evangelist in sv. Janez Krstnik) kvalitetna beneška dela druge polovice 14. stoletja.